15/06/2026
Zgodbarjenje; vsak človek, predmet, kraj... ima svojo zgodbo. Bil je večerni pogovor v kavarni in knjigarni Maks v Novi Gorici na temo zgodb v turizmu. Prvo vprašanje zame je bilo kako lahko prodajam zgodbe v dolini Soče, če pa ne izhajam od tu. In začela sem s svojo zgodbo.
Res ni prednost, če izviraš iz glavnega mesta, ni bila pa nikoli ovira. Hitro sem se naučila kaj so brgeše, žakoni, bote 😁
Slovenija je majhna dežela, precej smo povsod že pomešani. Na srečo. Ne glede na pokrajino imamo vsi radi zgodbe; pristne, smešne, žalostne, neverjetne, strašne, razlagalne. To imamo v krvi, to nas druži. Kdor jih ima rad , jih lahko pripoveduje povsod.
S pravo zgodbo lahko pristno doživetje pričaraš eni osebi ali pa skupini. V soboto sem občutila to teorijo na skupini skoraj šestdesetih gostov. V koritih smo v Tminki opazovali ribe, poslušali zgodbe, šumenje reke, petje ptic, se potili v skoraj džungelskem ozračju reke Zadlaščice, pa hladili pred luknjo v steni.
Na koncu so zatrjevali kako lepo in posebno je bilo. Pa so le korita dveh alpskih rek. (Čudovitih, polnih neverjetnih zgodb.)
Kaj pa vi, imate radi zgodbe?
